Kdor domneva, da se ljudje na splošno z leti umirimo in se vpisujemo v šole samo in izključno  zato, da bi se še kaj naučili, se med seboj družili in pridno poslušali predavatelje, ne da bi se premaknili na svojih sedežih, greši. Greši za to, ker ne ve, da v vsakem od nas ostane vedno neka iskrica, neka igrivost, nekaj iz majhnega otroka, kakršni smo nekoč bili.

Jaz osebno, ko se usedem v šolsko klop, pozabim, da sem v letih kakšne babice ali stare mame ali none, kakor pač je kdo vajen reči,  avtomatsko mi z ramen zdrsnejo leta in moram priznati, da včasih nagajam.  Vsi moji šefi so imeli z menoj težave, ker sem ponavadi prehitro dojemala naloge, ki so mi jih dajali in jih prekinjala z nevmesnimi pripombami. In takšna sem še danes in takšna bom umrla. Mogoče bom svoj lasten pepel raztresla še preden se bo kdo drugi spomnil. Skratka sem raztresena, a večinoma sama sebe prehitevam, bolj hitro govorim, kakor mislim,  čeprav kamorkoli kamor sem namenjena in bi morala priti pravočasno, zamujam. V učilnici pa sem prava nadloga, nič se ne bi čudila, če bi kakšna predavateljica zahtevala, da se kdo od mojih zglasi pri pogovornih urah. Pri telovadbi ali risanju je težko, da bi delala kakšno veliko zgago, a večje možnosti imam pri predmetih kot je Zgodovina umetnosti ali Slovenija te poznam, pa sem ter tja pri jezikih.

Naša zelo potrpežljiva mlada predavateljica ima dobesedno mast božje potrpežljivosti vedno s seboj, še posebej takrat ko nam recimo tisočkrat ponovi atribute evangelistov, ki se ob njih vedno pojavljajo - Marka z levom, Janeza z orlom, Luko z volom in  Mateja z angelom in potem nas naslednjo uro vpraša, koliko smo si zapomnile, a ko se zmotimo in rečemo, da ima Janez recimo ovčko, pa Luka bika, se nič ne jezi. Verjetno pa jo spravi v slabo voljo, ko reče, če slišite ime Rubens, na kaj pomislite in sledi tišina. Poskuša pomagati: Ba...Ba.. reče spet in jaz si ne morem kaj, da ne bi namesto barok, vzkliknila Barichello!

Pri naslednji uri reče, na kaj pa pomislite, ko rečem bakrena doba, spet se ne znam krotiti in po nekaj sekundni tišini rečem : Na baker!

Najbolj sem pa jo verjetno spravila v zadrego, ko je zelo vneto pripovedovala o Friedi Kahlo, ki naj bi definirala surealizem nekako takole: »Surealizem je, če odpreš omaro in v njej zagledaš Leva!« Se vam zdi šokantno, meni se ni zdelo, ker sem dodala: »Trockega«.

Zadnjič pa je spet padlo neko čudno vprašanje, ki je zvenelo nekako takole:« Kdo je tisti italijanski znamenitež, ki je postal najbolj znan zaradi katedrale?« Kaj pa si čem, če mi takoj pade na misel samo: »Berlusconi!«

Jasno, da vse to spravlja moje sošolke v smeh in nas zapelje na stranska pota, a kaj, ko si ne znam pomagati. Na predavanja bi morala hoditi s selotejpom in zalepiti si ga čez »gofljo«, a potem bi verjetno marsikatero predavanje utrpelo na veselju, ki se v nas sprošča! Pa domišljajte si, srednješolci, da ste samo vi nagajiivi!

1. januarja 2010
hks