Ponedeljek, September 28, 2020
   
Text Size
Društvo UNITRI Nova Gorica 25let Erjavčeva ulica 4, 5000 Nova Gorica
Kje smo? - prikaz na zemljevidu

Telefon: 05/30 02 387
GSM: 031 738 199
e-pošta:
unitring@amis.net
  grb_nova_gorica

Izleti, ekskurzije, pohodi

Pri čebelarju

Na terasi Foto galerija

V petek, 3. julija smo obiskali čebelarja v Šempasu. Franc Šivic, čebelar že od rosnih let, ima poseben odnos do čebel in čebelarstva.

Njegova življenjska pot je prepletena s čebelarstvom, ki jo dopolnjuje z izobraževanjem, proučevanjem, raziskovanjem, svetovanjem in aktivnem delu v Čebelarski zvezi Slovenije. Je vodilna oseba na področju čebelarstva doma in v tujini, z veliko izkušnjami in znanjem, ki jih deli na delavnicah, predavanjih, sejmih in kongresih.

Na obisku smo bili deležni pogleda na čebelarstvo, na sestavo čebelje družine in vloge v njej. Slišali smo, kako se pridela različne vrste medu, kako se pride do različnih čebeljih pridelkov, o uporabi le-teh in v čem je njihova zdravilna ali hranilna vrednost. Izvedeli smo tudi, kako čebelarijo drugod po svetu, kakšne vrste čebel imamo na svetu, posebnosti kranjske čebele in kako se jih vzgaja.

Tokrat smo imeli slabo vreme, zato smo poslušali pripoved o čebelarstvu na verandi domače hiše. Ogledali smo si muzejsko zbirko predmetov in slik iz različnih pomembnih dogodkov in foto galerijo. Gospod Šivic ni le izjemen čebelar, temveč tudi odličen fotograf, ki v svoj objektiv lovi utrinke s čebeljim motivom. Za njegovo delo je prejel veliko odličij in priznanj, kar ga uvršča v sam svetovni vrh čebelarstva.

Mi pa smo imeli možnost slišati in videti, kaj pomeni imeti rad in s tem živeti, kaj te v življenju osrečuje.

Dogovorili smo se za drugi del srečanja ob lepem vremenu, ki bo ob čebelnjaku, v sadovnjaku medovitih trajnic, grmov in dreves na njegovem posestvu.

Zapisala in fotografirala: Lidija Peršič


 

 

Bili smo v Kačičah

Lep, sončen dan smo v torek, 23. junija, izkoristili za obisk domačije Belajevih v Kačičah.

Sprejela nas je prijazna gostiteljica Andrejka, ki se zadnja leta posveča gojenju zdravilnih rastlin, začimbnic in sploh naravnemu načinu pridelovanja hrane.

Popeljala nas je med nasadi, nam obrazložila način gojenja, urejanja in uporabe rastlin. Izvedeli smo, da ima v nasadih več kot 150 različnih vrst, ki sobivajo v ločenih in mešanih nasadih, skupaj s pleveli, ki pa to v resnici niso, saj so prav slednji lahko zanimiva in okusna dopolnitev naše prehrane.

skupina copy                                  Udeleženci poslušajo razlago

Posebno pozornost namenja kraškemu šetraju, ki je prava zakladnica je zakladnica zdravilnih učinkov. Po njem je poimenovala tudi izdelke iz šetraja – Satureja.

Po ogledu smo »marendali« na dvorišču v zeliščno- kraškem stilu, pokusili zeliščno vino in si ogledali domačijo.

 

 sivka1 copy Domačija Ivanka

 Šetraj in sivka                                                       Šetraj in sivka, v ozadju Belajeva domačija

V Kačiče se pride skozi Divačo in to nam je dalo idejo, da smo se, ob vračanju v

Novo Gorico, ustavili še v Muzeju slovenskih filmskih igralk in igralcev v Divači.

Muzej je sicer posvečen vsem, a glavnino predstavljajo spomini na Ido Kravanja – poznano z umetniškim imenom Ita Rina, ki je bila tu rojena.

Vodička nam jo je predstavila na zanimiv in pester način tudi z manj znanimi dogodivščinami iz njenega življenja. Vsekakor je bil tudi ogled muzeja zanimiva popestritev dneva.

Hiša Ite Rine Ivanka

                                           Rojstna hiša Ite Rine

Veliko zanimivosti je v naši  bližini in poskušali jih bomo večkrat uvrstiti v naš program.

Besedilo Ivanka Drnovšček, foto Ivanka Drnovšček in Jola Matič


 

 

 

 

Utrinki s kolesarjenja po dolini rečice Raše

Izhodišče torkovega kolesarjenja je bilo v Braniku, od koder smo zapeljali v dolino reke Branice. Prvi postanek smo imeli v Dolancih, pri spomeniku barona Andreja Čehovina, ki se je tam rodil l. 1810. Po šolanju v Postojni, Gorici in Ljubljani je naredil uspešno vojaško kariero. Cesar Franc Jožef ga je odlikoval z najvišjim odlikovanjem in ga povišal v barona.

Pot nas je nadalje vodila v dolino rečice Raše, skriti in dokaj nepoznan kotiček naše domovine. Kolesarili smo mimo manjših vasic. Nekatere poti pa so precej zarasle in neprehodne. V preteklosti je v dolini delovalo več mlinov, od katerih so danes ostale samo ruševine. Od tu drugo ime za dolino: dolina mlinov. Omeniti velja cerkvico sv. Tomaža v Vrheh, ki je v celoti krita s kamnito streho in zanimiv, pred kratkim obnovljen kamniti most, ki vodi v brezpotje.

Iz doline smo se povzpeli v Kazlje, majhno kraško vasico v sežanski občini. V krajšem postanku smo si moči in dušo napolnili z »energijskim« napitkom iz fig, ki nam ga je pripravil Danilo. Zelo je bil dober.

Pot nas je nadalje vodila po kraški vinski cesti čez Dobravlje, Avber, Ponikve v Štanjel, od tam na izhodiščno točko, v Branik.

Zadovoljni, malo utrujeni od prekolesarjenih kilometrov ter visoke dnevne temperature, smo se vračali proti domu z obljubo, da se ponovno dobimo v septembru. Do takrat pa bomo moči za nadaljnje kolesarjenje nabirali nekateri doma, na morju, hribih ali kje drugje.

Zaključek:

Ko smo se na Upravnem odboru Unitri odločili, da v naše dejavnosti vpeljemo kolesarjenje, si nismo predstavljali, kako bo ta dejavnost potekala. Vemo, da je to dejavnost, ki zahteva precejšnjo odgovornost tako mentorja, kot sodelujočih. V prvi vrsti so potrebni kondicijska pripravljenost, tehnična brezhibnost opreme in upoštevanje vseh varnostnih in cestno prometnih predpisov. Veseli smo, da se je osnovna ideja uresničila in še več, navdušenje je veliko. Iz začetnih nekaj udeležencev, nas je sedaj v skupini povprečno 8 do 10, pa tudi 16 se nas je že zbralo. Druži nas veselje do kolesarjenja in spoznavanje novih in starih kotičkov naše domovine.

  Dolanci - dolina Branice   Dolanci - pri spomeniku barona Čehovina

  Most v brezpotje - dolina Raše   Na cilju

Mirjam Ličen, koordinatorka kolesarske dejavnosti


 

   

Utrinki s kolesarjenja ob reki Vipavi

Naše »unitrijeve« kolesarske ture niso niti preveč težke, ne predolge in tudi ne prehitre. Namenjene so predvsem druženju, zato je vzdušje med kolesarji prijateljsko in nudi dovolj časa za klepet med samim kolesarjenjem ali ob počitku. Tudi petkovo kolesarjenje je bilo prijetno in sproščeno.

 Batuje  Mlin ob Vipavi

Iz Nove Gorice smo se z avtomobili in kolesi na prikolici zapeljali do Batuj, kjer je ob železnici in reki Vipavi nekoč stala Tovarna poljedelskega orodja Batuje. Na nekdanjem dvorišču je danes več novih družb, ki nadaljujejo tradicijo kovinske industrije. Od tu smo po široki makadamski poti kolesarili večino časa tik ob reki Vipavi. Obilje vodnih virov je v Vipavski dolini omogočilo zgoden razvoj proizvodnih obratov, vodnih žag in številnih mlinov. Mlinov v tem delu reke Vipave danes ni več, pripadajoči jezovi pa še vedno urejajo tok Vipave in tvorijo tolmune, primerne za potapljanje. Med vožnjo so se nam odpirali zanimivi razgledi na okoliške vasi in hribe. Med krajšim počitkom smo opazili »zastavo«, kakor domačini pravijo skupini oblakov, ki je v značilni obliki lebdela nad Angelsko goro nad Ajdovščino. »Zastava« po navadi napoveduje izboljšanje vremena in veter.

Zastava nad Angelsko goro

   Bajer  Ob bajerju

Tokrat je kolesarjenje vsebovalo tudi »elemente biatlona«, saj smo morali prečiti dva manjša potoka in sicer tako, da smo z nezmanjšano hitrostjo in dvignjenimi nogami zapeljali čez potok. Drugi del biatlonske dogodivščine pa je bil dvig kolesa čez manjšo brežino in hiter prenos čez železniško postajo.

Napoleonov most  v Dolenjah Na cilju Slap

Omeniti velja še Napoleonov most v Dolenjah pri Ajdovščini, ki naj bi ga zgradili Francozi okoli leta 1810, kjer smo se za kratek čas ustavili, ter most čez potok Močilnik na Slapu, na katerem je kamnita plošča (leto nastanka 1803) v bohoričici in govori o tem, kdo je most zgradil in kdo prispeval denar za gradnjo. Slednji je bil tudi naš končni cilj. Po kratkem postanku smo obrnili kolesa in odkolesarili proti izhodiščni točki. Nazaj grede smo kolesarili hitreje, saj nam je veter v noge dajala misel na kmečke specialitete, ki so nas čakale na osmici v Zaloščah, kjer smo zaključili druženje in se poslovili. Posebno pohvalo si zasluži naša Darja Kolavčič, ki je prikolesarila do Batuj od doma v Mirnu in se vrnila po isti poti. Bravo, Darja!

V Novi Gorici smo raztovorili kolesa in prijetno utrujeni in z novimi vtisi zapeljali vsak na svoj dom.

                                                                                               Mirjam Ličen


 

 

Branik, Rihemberški grad in Brje

»In ljub mi je ta krasen svet.«

je napisal Simom Gregorčič in to je bil moto povabila Mirjam Ličen, članice UO Društva UNITRI, naj se udeležimo prvega »pokoronskega« izleta. Petkovo popoldne 29. 5. 2020 smo izbrali za raziskovanje Branika, tamkajšnjega gradu in cerkvice Sv. Matrina na Brjah.

Ob Rihemberškem gradu nas je sprejela vodička Alenka Pavlica in nas popeljala na grad. Njeno razlago smo poslušali s slušalkami tako, da ni bilo problemov s slišnostjo pa še pravočasno smo ujeli sva navodila, kam pogledati in kako si predstavljati kraj nekoč.

Zgodovina gradu je res pestra. Skalna polica na vrhu Rihemberškega griča je bila že zgodaj naseljena. Tu so našli ostanke zemljank, bivališč železnodobne dobe iz prvega tisočletja pr. n. št.. Rimska pot pod gradom kaže na trgovsko pot med Vipavsko dolino in Krasom.

Na vrhu skalne vzpetine je prvi kastelan iz rodu templarjev, Vitezov varuhov Davidovega templja, leta 1230 zasnoval prve obrise Rihemberškega gradu. Sem je Oton de Rifenberch prišel kot vazal oglejskih patriarhov na povabilo devinskih in goriških grofov, da bi zavaroval in utrdil strateško zelo pomembno točko. Grad je branil dostop do Kraške planote, naprej do morja in nadziral promet po Vipavski dolini.

Kasnejši lastniki (Thurni, Neuhausi, Habsburgi, in Lanthierjiji) so grajska poslopja dograjevali, spreminjali podobo palacija, obzidja, pomožnih zgradb, uvajali nove arhitekturne elemente renesanse, pozne gotike, baroka in dokazovali, kako pomembna je bila lega gradu in kako spretno so gospodarili z zemljo, ki mu je pripadala.

Druga svetovna vojna je pustila uničujoče posledice na gradu. Februarja 1944 je bil požgan in nato izropan. Obnova gradu se je začela v 60. letih 20. stol. in se še ni zaključila, vendar pa so koraki obnove in desetletja arheoloških izkopavanj lepo vidni.

Grajski kompleks, kakor ga vidimo danes ima kar nekaj posebnosti:

- v grajskem kompleksu sledimo romanskim, gotskim, renesančnim, neogotskim in baročnim elementom v arhitekturi;

- v grajski prostor vstopamo skozi mogočen portal, ki so ga postavili grofje Lanthieriji leta 1600 in simboli v grbu nad vhodom izkazujejo, da so bili grofje plemiči Rimskonemškega cesarstva (orel) in da so se borili proti Turkom (polmesec);

- ob vhodu v grajski prostor je v obzidju zanimiv v skalo izdolben globok prostor, ki je morda služil za pridržanje ujetnika, talca za odkup, morda pa tudi prostor za skladiščenje orožja ali kot zasnova rova, za pobeg pred Turki;

- v delno obnovljenem prostoru v pomožnem objektu grajskega kompleksa na notranjem dvorišču živi kolonija netopirjev. Vodička nas je opozorila, da je tu kar 12 vrst netopirjev in da vsaj 5 vrst koti v tem prostoru, kar je posebnost, ki jo druge netopirske kolonije ne dosežejo;

- grad je imel svoj vrt. Gojili so čebulo, česen, bob, lečo, zelje, korenje. Imel je tudi rosarij, kjer so gojili vrtnice, da so polepšale dan prebivalcem gradu.

Posebnost je tudi lepo obnovljen grajski stolp. Vloga vseh nadstropij 27 m visokega valjastega stolpa gotskega videza še niso dokončno raziskana, vendar je po ostalinah moč sklepati, da so bili v kletnem delu pridržani ujetniki, v zgornjih nadstropjih pa so bili prostori viteške družine, na vrhu kuhinja in obzidje s cinami, ki so tu kvadratni bloki in ne zašiljeni v obliki lastovičjega repa, kot je to značilno za gradove v bližini. Na terasi stolpa je še manjši neogotski stolpič iz 19. stol., ki je bil namenjen razobešanju zastave.

Obnova grajskih prostorov poteka zelo počasi, vendar so rezultati lepo vidni. Na prostoru nekdanje viteške renesančne dvorane, je danes velika razgledna terasa,od koder pogled seže daleč po dolini Branice in do okoliških hribov. Rihemberški grofje so se strinjali, da je grad težko dostopen in odmaknjen od živahnega družabnega življenja večjih mest, ima pa veliko prednost v mili klimi in nedostopnem položaju.

Večjo turistično vlogo bi grad lahko dobil, če bi mu uredili dovolj veliko parkirišče, da bi lahko sprejel večje število obiskovalcev. Kdorkoli se bo podal na grajski kompleks pa že danes, ne bo razočaran.

  braniški grad   pred gradom

Naslednja postaja našega spoznavanja Branika je bil sam kraj Branik. Danes močno spremenjen in brez nekaterih starih zgradb, ki so kraju kraljevale še v začetku 20. stol.. Na parkirišču pred Gostilno Furlan je nekoč kraljevala gostilna Ličen, središče vaškega družabnega življenja z baliniščem, velikim odrom za ples in igre in domoljubna zborovanja. Branik je zgodaj dobil čitalnico (1876). Ob glavni cesti je vrsta spomenikov: prvi je posvečen baronu Alojziju. Widmayerju, bojevniku v francosko turških vojnah 1813, drugi Simonu Gregorčiču, ki je v Braniku služboval 6 let in kraju posvetil več pesmi. V zadružnem domu je bila tudi gostilna, ki so ji domačini rekli »governo«, ker so v prostorih ob njej imeli urad občine. Tu se začenja tudi turistična pot imenovana »Spominska oljčna pot Simona Gregorčiča« in nas popelje med vinograde, oljčnike in poljske poti, ki jih je prehodil tudi pesnik.

Simon Gregorčič J

Iz Branika smo se nato povzpeli še do cerkvice Sv. Martina na Brjah. Tudi tukaj so sledovi poselitve zelo zgodnji, sama cerkvica pa je gotovo stala tukaj že v 16. stol.. Med drugo svet, vojno je bila zaminirana in porušena, vendar so jo uspeli obnoviti in to z velikim posluhom za njeno gotsko osnovo.

V oltarju je slika sv. Martina, ki je dala cerkvici ime. Danes je njen kulturno umetniški pomen obogaten s kipi in plastikami križevega pota umetnika Petra Černeta (1931 – 2012). On je v dogovoru z župnikom 2003. postavil v cerkev svoja umetniška dela. Kipe in križev pot je izdelal iz terakote. Upodobil je Mrtvaški ples, ki pa ga ni naslonil na umrljivost družbenih stanov, pač pa na življenjsko dobo človeka. Vsi smo izpostavljeni minevanju. Tudi ostali kipi v cerkvi nosijo umetnikov pečat hudomušnosti in odražajo umetnikovo naklonjenost gotski tehniki upodabljanja in njemu lastnim življenjskim načelom. S svojim opusom umetniških del, se je Černe poklonil cerkvi, ki je bila vedno mecen umetnikom, on sam pa ji vrača spoštovanje s svojimi deli.

Nekaj trenutkov smo postali še pred cerkvico in občudovali lep razgled na Vipavsko dolino in na Kras.

skupinska2 sv Martin J

Ekskurzijo smo zaključili z ogledom vinske kleti »Vina sv. Martina«. Gospodar vinarne nam je povedal, katera vina pridelujejo na Brjah in kako vzdržujejo tradicijo starih sort (rebula, pinela, sveži bariki, pa tudi barbera, merlot). Pokušina izbranih vrst belih vin je potrdila uspešno povezovanje tradicije in sodobnega kletarstva.

Udeleženci tokratnega raziskovanja naše ožje okolice smo se strinjali, da je imela Mirjam srečno roko pri izbiri programa in želimo, da bi nas še kam povabila.

Besedilo Neda Perko, Foto Jola Matič


 

   

JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL

KONTAKT

Erjavčeva ulica 4
5000 Nova Gorica
Kje smo? - prikaz na zemljevidu

Telefon: 05/30 02 387
GSM: 031 738 199
e-pošta: unitring@amis.net

 

Med študijskim letom ima Društvo uradne ure:

od ponedeljka do četrtka
od 10. do 13. ure

© Društvo UNITRI Nova Gorica   Spletni piškotki