Nedelja, Oktober 17, 2021
   
Text Size
Društvo UNITRI Nova Gorica 30let Erjavčeva ulica 4, 5000 Nova Gorica
Kje smo? - prikaz na zemljevidu

Telefon: 05/30 02 387
GSM: 031 738 199
e-pošta:
unitring@amis.net
  grb_nova_gorica

Izleti, ekskurzije, pohodi

Podali smo se »Po poteh gradov celjskih grofov«

Pester, zanimiv in vsebinsko izčrpen je bil dvodnevni izlet v mesecu septembru.

Program je z našim sodelovanjem tudi tokrat pripravila družba Nomago.

V jutranjih urah smo se iz Nove Gorice z avtobusom podali na Štajersko. Prvi ogled smo imeli v Šempetru v Savinjski dolini. V lapidariju, muzeju na prostem, se nahajajo čudovite grobnice iz rimskih časov. Vsaka grobnica pripoveduje svojo, 2000 let staro zgodbo, opisuje antično mitologijo in govori o življenju Rimljanov.

Pot nas je nadalje vodila v Celje, knežje mesto z bogatim arheološkim zakladom in sodobnim mestnim utripom. Sprehodili smo se po slikovitih ulicah starega dela mesta, mimo zanimivih kulturnozgodovinskih stavb, slišali zgodbe o celjskih grofih, pa tudi drugih pomembnih prebivalcih mesta.

Nekropola Celje

V tihi dolini sv. Janeza Krstnika, v kraju Slemene, nas je pričakala Žička kartuzija, najstarejša kartuzija v Srednji Evropi. Poleg ohranjenih stavb je obnovljeno tudi mogočno obzidje s stolpi, medtem ko je mogočna velika redovna cerkev trenutno v obnovi. Kartuzijani so širili vero med ljudmi s pisano besedo in so medse sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskimi veščinami. Na ogled je nekaj rokopisov z značilnimi »žičkimi« inicialkami.

Žička kartuzija Žićke inicialke

Zadnji ogled tega dne je bil namenjen markantnemu dvorcu Strmol v Rogatcu. Baročna zgradba s štukaturami, freskami in privlačno poslikavo ga uvršča med pomembne fevdalne objekte. Lepo obnovljen dvorec služi kot protokolarni objekt s poročno sobo , slavnostno večnamensko dvorano, galerijskimi prostori in kapelo. V njem si je mogoče ogledati več muzejskih zbirk in razstav, rezervirati druženje ob tradicionalni hrani pripravljeni v črni kuhinji in se udeležiti raznih delavnic, med katerimi izstopa steklarska.

Dvorec Strmol Strmol-črna kuhinja

Tudi drugi dan je je minil v spoznavanju novih kulturnozgodovinskih zanimivosti.

Najprej smo obiskali Šmarje pri Jelšah, relativno majhen kraj z veliko kulturne dediščine. Posebnost kraja sta Muzej baroka in Kalvarija. Muzej se navezuje na baročno Kalvarijo, ki se vije iz naselja do cerkve sv. Roka na bližnjem hribu. Muzej ponuja stalno razstavo 43 mojstrsko restavriranih, več kot 260 let starih lesenih skulptur, ki so jih, zaradi zaščite pred propadanjem, preselili iz kalvarijskih kapel.

Muzej baroka Kalvarija

Sledil je obisk gradu Podsreda »najbolj grajskega med gradovi na Slovenskem« Grad Podsreda, katerega začetki segajo v 12.stoletje, je v celoti obnovljen in danes služi številnim kulturnim, družabnim in turističnim dejavnostim. Tu ima stalno razstavo svojih del tudi znani slovenski slikar France Slana.

Preden smo se po ozki in vijugasti cesti povzpeli na grad, smo si v istoimenskem naselju pod njim ogledali trg, na katerem še vedno stoji dobro ohranjen srednjeveški sramotilni steber ali pranger.

Pranger Grad Podsreda

Naprej nas je pot vodila na Dolenjsko, v kartuzijanski samostan Pleterje, edino še delujočo kartuzijo v Sloveniji. Ustanovil jo je celjski grof Herman II leta 1402. Vstop v kartuzijo obiskovalcem ni dovoljen. V nekdanji samostanski gotski cerkvi smo si zato lahko ogledali le filmsko projekcijo življenja kartuzijanov. Patri živijo odmaknjeno od sveta v molitvi in premišljevanju, večinoma zaprti v celici. Bratje laiki, ki so nam bolj poznani pa se ukvarjajo z zeliščarstvom, sadjarstvom, vinogradništvom, čebelarstvom in žganjekuho. Posebej je kartuzija znana po pleterski hruški ter pleterski grenčici iz 49 vrst zelišč. Ni potrebno posebej omenjati, da smo z veseljem segali po prodajnih izdelkih.

Pleterska kartuzija

Veliko smo se družili, veliko videli in slišali. Marsikdo je v teh krajih že bil, vendar se vedno vidi kaj novega, lahko pa tudi samo obujamo spomine.

Z željo, da se čim prej srečamo na naslednjem izletu, smo se ob prihodu v Novo Gorico prijetno utrujeni razšli.

Napisala: Mirjam Ličen, Julij Savelli                                                Foto: Jola Matič


 

 

Pot na Vitovski hrib

Po dolgem deževnem obdobju in nestabilnem vremenu, nas je lep dopoldan zvabil v naravo. Odločili smo se povzpeti na Vitovski hrib. Tokratni pohod ni bil namenjen le priti do cerkve, temveč smo si vzeli čas in na poti spoznavali posebnosti kraja. Ogledali smo si kostanje v bujnem cvetenju, kako se obnavljajo po bolezni ob napadu šiškarice, kako se nasad neguje in obdeluje, da dobro rodi.

 Skupina  Jezero

Vitovsko jezero je bila vmesna pomembna točka. To je edino naravno jezero v Vipavski dolini. Miren kraj v objemu gozda nas je očaral ob opazovanju rib, ki iščejo hrano v mulju med velikimi skalnimi gmotami.

 Napoleonova pot  Proti cilju

Pot proti vrhu je zanimiva, zgrajena je bila v času Ilirskih provinc kot Napoleonova pot in je služila za prevoz lesa iz Trnovskega gozda v Trst in živeža v obratni smeri. Vozovi s kovinskimi kolesi so po vsej poti pustili dobro vidne kolesnice zažrte v kamen. Šli smo do Visokega zidu, kjer je lep razgled na Vipavsko dolino in kraško planoto vse do morja. Manj znan, a zanimiv je skalni osamelec s kapelico sv. Lucije, zavetnice vida. V ponvicah na skali je voda, ki nikoli ne presahne in legenda pravi, da kdor si s to vodo umije oči, bolje vidi.

 Kapelica  Pri cerkvi

Zadnja postaja je bila vitovska cerkev sv. Marije iz 14. stoletja, ki je bila najprej gradišče, nato zavetišče pred turškim ropanjem, svetišče in romarska pot. Danes je cerkev obnovljena. Na glavnem oltarju je v lesu izdelana kopija kipa Marijinega kronanja, saj je dragocen izvirnik iz leta 1500 v hrambi v Goriškem muzeju. Kopija kipa Marijinega kronanja, kip sv. Antona in kip sv. Ane so delo domačina samouka Stanka Hrovatina. Zanimiv je tudi križev pot iz debelnih rogovil, delo domačina Franka Peršiča.

Ponovno čudovit razgled na dolino in prijetno toplo sonce nas je navdalo z veliko pozitivne energije. Bili smi veseli in zadovoljni. Sedeli smo v zavetrju, prijetno kramljali in kar se nam ni mudilo v dolino.

Lidija Peršič

Logo Go2025


 

 

Aktivnosti Društva v času epidemije 2021

Epidemija novega koronavirusa je naše vsakdanje življenje postavila na glavo. Če so bila še pred enim letom potovanja, druženja s prijatelji ter neomejeno gibanje del našega vsakdana, je epidemija postavila vse na glavo. Nov način življenja zahteva prilagoditve in spoštovanje predpisanih ukrepov. Člani UO smo se trudili, da smo bili z našimi člani v stiku, čeprav na daljavo. Z organizacijo brezplačnega usposabljanja videokonferenčne platforme Zoom smo našli pot, ki omogoča spremljanje, izobraževanje, delavnice preko spleta. Na tak način smo nadalje organizirali predavanja na temo Popularna kultura in mladi po drugi svetovni vojni, Potopisno kolesarjenje po Dolomitih in Varno rekreativno kolesarjenje. Prav tako je potekala na daljavo vadba aktivno raztezanje z elementi pilatesa v izvedbi Magme X in orientalskega plesa z mentorico Niko Mlakar. Ob delni sprostitvi in upoštevanju predpisanih ukrepov smo se videli tudi "v živo" na organiziranem ogledu Tihotapskega muzeja Rafut, obiskali smo tudi Kostanjevico, biser goriške dediščine.

Napisala Mirjam Ličen

Rafut1 Tihotapstvo1

 Bohorič  Kostanjevica1

 Logo Go2025


 

   

S kolesi do gorskih solz pod mogočnim Mangartom

Nebo, ki je v četrtek, 2. oktobra raztegnilo sivo kopreno nad N. Gorico pa vse tja do Alp, resda ni bilo kaj prida obetavno. A najpogumnejši smo se odločili – GREMO! in naložili svoje jeklene konjiče na jutranji vlak proti Jesenicam. Vse tja do Bleda je bilo vreme megleno in pusto. Na Gorenjskem pa se je nekako že zaznal Prešernov duh … »Vremena bodo Primorcem se zjasnila...« In res smo skozi okna uzrli verigo Karavank, ki se je v dopoldanskem soncu zableščala v belini novozapadlega snega.

Po jutru se dan pozna

»Po jutru se dan pozna…«

Če bo ta pregovor držal, se nam obeta prekrasen dan. Presenetljivo, da na Jesenicah sploh ni bilo tako hladno kot smo pričakovali. Zelo lagodno smo pedale zavrteli proti Mojstrani, Gozd-Martuljku in Kranjski Gori. Čeravno sta dva kratka vzpona na sorazmerno novem odseku kolesarske steze od Jesenic proti Mojstrani v mišice sicer vlila nekaj strahu in nelagodja ob misli, kaj vse nas še čaka?… pa je spust in zelo blag nadaljnji potek naše poti pregnal vse dvome – zmogli bomo!

Postanek na brvi čez Savo Dolinko

Postanek na brvi čez Savo Dolinko.

Trasa nekdanje Planiške železnice, po kateri večinoma poteka ena najlepših kolesarskih poti v Sloveniji, je zagotovilo, da napor skoraj ni omembe vreden. Pogledi na s soncem obsijano Špikovo skupino pa o kakršnemkoli naprezanju izbrišejo vsako sled. Zlili smo se v prelestno, kristalno jasno panoramo zgornjesavske doline in hipoma pozab ili na vse težave.

Pod vršaci Špikove skupine 

Prekrasno, sproščeno in čudovito čarobno je bilo pod vršaci Špikove skupine.

Postanek za fotografiranje

Dokaj pogoste postanke smo izkoristili za fotografiranje.

Darja K. in Danilo pa sta nam postregla z domačimi dobrotami v obliki odličnega peciva in pravega figovo-kakijevega seruma. Slastno nam je teknilo.

  Pri Belopeškem jezeru

Pri prvem Belopeškem jezeru.

V Kranjski Gori smo si privoščili nekoliko daljši oddih in se v slaščičarni malce okrepčali. Dobra volja je bila na vrhuncu, zato nas je proti Podkorenu kar odneslo. Kolesarili smo mimo čarobnih Zelencev – izvirov Save Dolinke. V Ratečah smo se odločili, da obisk doline pod Poncami in Nordijskega centra, kamor tudi vodi nova kolesarska steza preložimo na drugo priložnost, ki je vsekakor ne bi bilo pametno izpustiti iz rok… Planica v barvah jesenskega listja in pozlatelih macesnovih iglic… To bo nekaj za telo in dušo!

Prečkanje slovensko-italijanske meje

Le nekaj zavrtljajev gonilke in že smo prečkali slovensko-italijansko mejo.

Zavili smo na levo proti Belopeškima jezeroma, ki ju sosedje imenujejo Fusine laghi. Resnici na ljubo se je do jezer potrebno nekoliko bolj potruditi. Od odcepa do zelenomodre gladine jezer nas loči dvokilometrski vzpon, ki pa zopet ni tako hud, da se ga – čeprav tudi peš – ne bi dalo premagati. Vsi, ki ste že »elektrificirani« pa je to le še ena od mnogih priložnosti, ki potrdi, da ste se za nakup e-kolesa pravilno odločili. Z »elektriko« ali brez pa je napor vsekakor poplačan s čudovito panoramo vršacev Mangartske skupine, ki se zrcalijo na gladini zelenomodrih Belopeških jezer.

Slovo od jezer

Ker se je čas že bližal 14. uri smo se od jezer morali kmalu poslovili.

Še par »škljocov« za spomin in že smo se sproščeno spustili nazaj v dolino. Daljši postanek smo si omislili v preprostem prijaznem gostišču »Kosobrin« in si privoščili slastne enolončnice - ričet, joto in gobove juhice z domačim kruhom.

Nato pa nas je ura začela opozarjati, da bo treba na pot. Vlak ne čaka, pa tudi čez Mangartsko sedlo so se že začele valiti zlovešče megle. Ker pa trasa vse od Rateč proti Jesenicam poteka v blagem spustu (razen omenjenih dveh krajših vzponov – sedaj v obratni smeri), so kolesa tekla kot »po namazanem«. Darja K. je proti Jesenicam – kljub klasičnemu pogonu – »vžgala« presenetljiv tempo, tako da smo mislili, da so bili gobovi juhi primešani kakšni ekstra gljivični dodatki J. Kljub skoraj 30-kilometrski oddaljenosti smo Jesenice dosegli v dobri uri, kar kaže na solidno potovalno hitrost, ki je neredko celo presegla 30 km/h.

Obe Darji v akciji

Obe Darji v akciji…

Čeprav je števec na kolesu pokazal solidnih 76 prevoženih km pa o kakšni utrujenosti ni bilo ne duha ne sluha. Odlične volje smo se sproščeno vkrcali na vlak in pot do N. Gorice je ob klepetanju minila kot bi trenil. Bilo je res nepozabno in udeleženkam/cem gre vsa pohvala, da so tako suvereno zmogli to lepo razgledno turo pot in obenem ohranili odlično razpoloženje.

Škoda le, ker se je za podvig opogumilo premalo kolesark in kolesarjev in tako nismo dosegli nit organizacijskega minimuma (5 udeleženk/cev + mentor). Bržkone je včasih le potrebno storiti korak ali »zavrtljaj gonilke« več od varne cone udobja domačega kavča. Plačilo za trud v obliki osebnega zadovoljstva je lahko bistveno večje od samih naporov. Obladljiva fizična dejavnost telesu nikakor ne škoduje. Rekreativno obarvana druženja in gibanje v naravi daleč proč od hudobnih virusov pa nas ohranjajo po srcu vesele in mlade.

Če nam bo vreme le naklonjeno se bom potrudil, da se bodo priložnosti še pokazale.

5. oktober 2020                                             Mentor kolesarskega krožka UNI-3 NG:

                                                                                                Ervin Sorč


 

 

Pri čebelarju

Na terasi Foto galerija

V petek, 3. julija smo obiskali čebelarja v Šempasu. Franc Šivic, čebelar že od rosnih let, ima poseben odnos do čebel in čebelarstva.

Njegova življenjska pot je prepletena s čebelarstvom, ki jo dopolnjuje z izobraževanjem, proučevanjem, raziskovanjem, svetovanjem in aktivnem delu v Čebelarski zvezi Slovenije. Je vodilna oseba na področju čebelarstva doma in v tujini, z veliko izkušnjami in znanjem, ki jih deli na delavnicah, predavanjih, sejmih in kongresih.

Na obisku smo bili deležni pogleda na čebelarstvo, na sestavo čebelje družine in vloge v njej. Slišali smo, kako se pridela različne vrste medu, kako se pride do različnih čebeljih pridelkov, o uporabi le-teh in v čem je njihova zdravilna ali hranilna vrednost. Izvedeli smo tudi, kako čebelarijo drugod po svetu, kakšne vrste čebel imamo na svetu, posebnosti kranjske čebele in kako se jih vzgaja.

Tokrat smo imeli slabo vreme, zato smo poslušali pripoved o čebelarstvu na verandi domače hiše. Ogledali smo si muzejsko zbirko predmetov in slik iz različnih pomembnih dogodkov in foto galerijo. Gospod Šivic ni le izjemen čebelar, temveč tudi odličen fotograf, ki v svoj objektiv lovi utrinke s čebeljim motivom. Za njegovo delo je prejel veliko odličij in priznanj, kar ga uvršča v sam svetovni vrh čebelarstva.

Mi pa smo imeli možnost slišati in videti, kaj pomeni imeti rad in s tem živeti, kaj te v življenju osrečuje.

Dogovorili smo se za drugi del srečanja ob lepem vremenu, ki bo ob čebelnjaku, v sadovnjaku medovitih trajnic, grmov in dreves na njegovem posestvu.

Zapisala in fotografirala: Lidija Peršič


 

   

JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL

KONTAKT

Erjavčeva ulica 4
5000 Nova Gorica
Kje smo? - prikaz na zemljevidu

Telefon: 05/30 02 387
GSM: 031 738 199
e-pošta: unitring@amis.net

 

Med študijskim letom ima Društvo uradne ure:

od ponedeljka do četrtka
od 10. do 13. ure

© Društvo UNITRI Nova Gorica   Spletni piškotki